»Niti pol ure še nisva bili v postelji, ko se je v sobo po prstih pritihotapil moj gospodar v sami srajci kot poprej. Delala sem se, da ga ne slišim, in gospa Jewkes me je prijela za eno podlahet, on pa je odgrnil odejo in legel v posteljo na drugi strani, se polastil moje druge podlahti in jo potisnil pod se, nakar mi je začel tako hlastno poljubljati dojko, kot bi jo hotel požreti.«

»Na moji postelji / poslednje kar si zapomniš / namesto rjuh mrtvaški prt / namesto naju sladka sladka smrt.«

»Jaz ne prihajam v stik z drugim, jaz sem zraščena v tej mešanici, to je moj svet. Iz njega izhajajo vzroki in posledice mojih izbir.«

»Najbolje, da mi jo izročijo v pisarni mojega odvetnika.«

»V olimpijski vasi smo vsi stanovali v neki uličici. Prav neverjetno: z mojo posteljo so me pričakali pred vhodom v olimpijsko vas in me nesli kot kralja.«

»Zakaj pa naj bi jo? Naj danes nosim tako pričesko, kot jo je moj oče, taka oblačila, kot jih je nosil on? Jaz sem jaz, rad bi bil samosvoj.«

»tole je slaba najbolj odtrgana pesem / jaz sem jaz za razliko od jaza, ki nisem jaz / moja usta so moja usta, mislim to, kar pišem / jaz nisem drugi / drugi je jaz / reče se druga scena / žigolo, dovolj.«

»Ko zmanjkalo mi bo haiku misli, bom v mehkobo tvojo posteljo postlal...«

»Zatopljena v misli sem ugasnila luč, ko sem šla iz prostora, čeprav si bil v njem tudi ti. Zjutraj si pustil mojo polovico postelje nepostlano. Nisem ti odgovorila, ko si mi iz sosednje sobe zaklical vprašanje. … Postal si drug moški, tujec. Ta tujec je proizvajal neznanske količine prahu.«